Moj Angel

Prelepo je zunaj. Modro-belo nebo v skoraj sončnem zahodu. Pred mano je samo par dreves, ki veje razširjajo visoko v nebo.
V neskončnost. Samo to me loči od tega, da se utopim v tej nebeško modri barvi. Beli oblaki se vijejo v tankih, krivih črtah. Ena za drugo. Med vsakim slojem oblakov je modro, čudovito nebo. V takih trenutkih pomislim nate. Samo nate. Ti si moje vse. Ti si moj angel. Angel. Vsak trenutek pričakujem, da se boš spustil dol, dol, z nebes. Ker si tja šel. Vem da si.

                                  
Stojim na pločniku. Zelo umazanem in uničenem (že od vojne). Čakam. Čakam, da prideš ti. Ker ti si moje vse.
Prihajaš. Vidim te. Sediš na črnem motorju in počasi pelješ proti meni. Zaviješ. V tem trenutku z vso hitrostjo pridrvi avto.
Voznik je mlad. Ima 22 let. Tudi on ni pričakoval tega. V svojih očeh že eno leto gledam ta prizor. Tvojo nesrečo, angel.
Preživel je. Voznik je preživel. Ti si bil tisti, ki bi moral preživeti. Ti!
Čez deset minut pripelje rešilec in policisti. Sprašujejo me različna vprašanja, vsa povezana s tem na kakšen način je pripeljal avto in teboj.

                                                
Priznam, potrebujem te. O tebi razmišljam vsdak dan. Vsako minuto. Vsako sekundo in vsako tisočinko sekunde. V očeh se mi vsako noč vrti ta prizor.
Rešilci so ti hoteli pomagati, Angel. Tako malo je manjkalo. Tako. Prekleto. Malo! Zakaj ni umrl on? Zakaj si moral umreti ti?!
Zakaj ravno takrat, ko sem te najbolj potrebovala?!
Zakaj ravno takrat, pred mano?
Zakaj? Beseda, s katero te ne morem oživeti. Še vedno imam tvoje slike, Angel. Večina jih krasi mojo mizo, ostale so nastavljene za ozadje na računalniku.
V imeniku imam še vedno tvojo številko. Včasih se zmotim in jo po pomoti pritisnem. Takrat se oglasi neka ženska: "Ta številka ne obstaja." in to ponavlja. Veliko raje bi slišala:" Ta številka trenutno ni dosegljiva, prosimo pokličite kasneje." In nato bi poklicala. Oglasil se bi najlepši fant kar sem jih imela.

O tem nisem govorila še z nobenim. Niti s starši. Da, priznam, včasih so vprašali: "Kje pa imaš svojega fanta?" In jaz sem obupano odgovorila, da si me zapustil. Vidiš Angel, toliko mi pomeniš, da sedaj pišem to zgodbo. Ker si jo zaslužiš.

To zgodbo posvečujem tebi. Ker si moje vse. Ker si vedno oboževal moje zgodbe. Ker si vedno bil moja inspiracija. Ker si me ljubil, kot me še nobeden v življenju ni.